Pojdi na vsebino

Rastline

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rastline
Časovni razpon: mezoproterozoik–danes
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Klad: Diaphoretickes
Klad: CAM (klad cam)
Klad: Archaeplastida (arheplastidi)
Kraljestvo: Plantae (rastline)
H. F. Copel., 1956
Debla

Glej besedilo

Sinonimi
  • Viridiplantae Cavalier-Smith 1981[1]
  • Chlorobionta Jeffrey 1982, emend. Bremer 1985, emend. Lewis and McCourt 2004[2]
  • Chlorobiota Kenrick and Crane 1997[3]
  • Chloroplastida Adl et al., 2005 [4]
  • Phyta Barkley 1939 emend. Holt & Uidica 2007
  • Cormophyta Endlicher, 1836
  • Cormobionta Rothmaler, 1948
  • Euplanta Barkley, 1949
  • Telomobionta Takhtajan, 1964
  • Embryobionta Cronquist et al., 1966
  • Metaphyta Whittaker, 1969

Rastlíne (znanstveno ime Plantae) so eno izmed kraljestev živih bitij in spadajo med evkarionte. Za rastline je značilno, da pridobivajo energijo za rast in delovanje organizma iz sončne svetlobe s pomočjo procesa fotosinteze, ki poteka v kloroplastih, poleg tega imajo njihove celice celične stene, grajene iz celuloze. Izjema so zajedavske rastline, ki so izgubile gene za klorofil in fotosintezo ter pridobivajo energijo iz drugih rastlin ali gliv. Večina rastlin je mnogoceličnih, razen nekaterih zelenih alg.

Zgodovinsko gledano je kraljestvo rastlin, tako kot v Aristotelovi biologiji, zajemalo vsa živa bitja, ki niso bila živali, vključno z algami in glivami. Kasnejše taksonomije so kraljestva opredelile podrobneje, zato danes glive in nekatere alge ne spadajo več med rastline. Glede na definicijo v tem članku rastline tvorijo klad Viridiplantae (zelene rastline), ki ga sestavljajo zelene alge in embriofiti (kopenske rastline), kot so rogovnjaki, jetrenjaki, mahovi, lisičjakovci, praprotnice, iglavci in druge golosemenke ter cvetnice. Če rastline določamo na podlagi genetskih značilnosti, te poleg zelenih rastlin vključujejo tudi rdeče alge in glavkofiti, ki skupaj tvorijo klad Archaeplastida.

Opisanih je približno 380.000 vrst rastlin, od tega jih večina, približno 260.000, tvori semena. Rastline so lahko zelo majhne, sestavljene iz ene same celice ali zelo velike kot najvišja drevesa. Zelene rastline proizvedejo velik del kisika, ki ga dihamo; sladkorji, ki jih ustvarijo, so vir energije za večino ekosistemov. Številni drugi organizmi, vključno z živalmi, se prehranjujejo neposredno z rastlinami ali pa so odvisne od organizmov, ki so odvisni od rastlinske hrane.

Žita, sadje in zelenjava so osnovna človeška hrana, ki jo ljudje pridelujejo že tisočletja. Ljudje uporabljajo rastline tudi za številne druge namene, kot so gradbeni material, okraševanje, pisalne pripomočke in v veliki meri za zdravila. Z rastlinami se znanstveno ukvarja botanika, ki je veja biologije.

Definicija

[uredi | uredi kodo]

Taksonomska zgodovina

[uredi | uredi kodo]

V preteklosti so vsa živa bitja razvrščali v dve skupini: rastline in živali. To delitev je uvedel Aristotel (384–322 pr. n. št.), ki je v svoji biologiji razlikoval med bitji,[5] glede na vrsto njihove »duše« – živali naj bi imele »čutečo dušo«, rastline pa le »vegetativno dušo«.[6] Aristotelov učenec Teofrast je nadaljeval njegovo delo na področju taksonomije in klasifikacije rastlin.[7] Veliko kasneje je Linnaeus (1707–1778) postavil temelje sodobnega znanstvenega klasifikacijskega sistema, vendar je ohranil delitev na dve kraljestvi. Rastlinsko kraljestvo je poimenoval Vegetabilia.[7]

Alternativni koncepti

[uredi | uredi kodo]

Ko za določeno skupino organizmov ali taksonov uporabljamo ime Plantae ali rastlina, se to običajno nanaša na enega izmed štirih možnih konceptov. Ti koncepti so:

Ime(na) Obseg Organizacija Opis
Kopenske rastline, znane tudi kot Embryophyta (embriofiti). Plantae sensu strictissimo Mnogoceličarji Rastline v najožjem pomenu vključujejo jetrenjake, rogovnjake, mahove in višje rastline, kot tudi fosilne rastline, podobne današnjim preživelim skupinam, izključujejo pa alge in ostale »nižje« skupine (npr.: Metaphyta Whittaker, 1969,[8] Plantae Margulis, 1971[9]).
Zelene rastline, znane tudi kot Viridiplantae, Viridiphyta, Chlorobionta ali Chloroplastida Plantae sensu stricto Nekaj enoceličarjev, nekaj mnogoceličarjev Rastline v ožjem pomenu vključujejo zelene alge in kopenske rastline, ki so iz njih izšle, vključno z parožnicami (Charales). Razmerja med rastlinskimi skupinami še niso v celoti razjasnjena, zato se tudi njihova poimenovanja precej razlikujejo. Klad Viridiplantae obsega organizme, ki imajo celulozo v celičnih stenah, vsebujejo klorofil a in b ter imajo plastide, obdane z dvema membranama, ki omogočajo fotosintezo in shranjevanje škroba. Ta klad je glavni subjekt tega članka (npr. Plantae Copeland, 1956[10]).
Archaeplastida, znan tudi kot Plastida ali Primoplantae Plantae sensu lato Nekaj enoceličarjev, nekaj mnogoceličarjev Rastline v širšem pomenu vključujejo zgoraj navedene zelene rastline ter rdeče alge (Rhodophyta) in glavkofite (Glaucophyta), ki shranjujejo floridejski škrob zunaj plastidov, v citoplazmi. Ta klad zajema vse organizme, ki so pred davnimi časi pridobili primarne kloroplaste neposredno s fagocitozo cianobakterij (npr. Plantae Cavalier-Smith, 1981[11]).
Stare definicije rastlin (zastarelo) Plantae sensu amplo Nekaj enoceličarjev, nekaj mnogoceličarjev Rastline v najširšem pomenu so v starejših, danes zastarelih klasifikacijah vključevale tudi nesorodne skupine alge, glive in bakterije (npr. Plantae ali Vegetabilia Linnaeus 1751,[12] Plantae Haeckel 1866,[13] Metaphyta Haeckel, 1894,[14] Plantae Whittaker, 1969[8]).

Evolucija

[uredi | uredi kodo]

Raznovrstnost

[uredi | uredi kodo]
Obalna sekvoja Sequoia sempervirens zraste v višino do 120 m.
Lepotka Cosmarium botrytis, enoceličar.

Obstaja približno 382.000 priznanih vrst rastlin,[15] od katerih velika večina, približno 283.000, tvori semena za razmnoževanje.[16] Spodnja tabela prikazuje ocene števila vrst različnih oddelkih zelenih rastlin (Viridiplantae). Približno 85–90 % vseh rastlin je kritosemenk (cvetnic). Različni projekti trenutno poskušajo zbrati zapise o vseh rastlinskih vrstah v spletnih zbirkah podatkov, kot je World Flora Online.[15][17]

Velikost rastlin sega od enoceličnih organizmov, kot so lepotke (od 10 mikrometrov (μm) premera) in pikozoje (manj kot 3 µm premera),[18][19] do največjih dreves (megaflora), kot sta obalna sekvoja (visoka do 120 m) in kritosemenka Eucalyptus regnans (visoka do 100 m).[20]

So najrazličnejših oblik in imajo zelo raznovrstne življenjske navade. Tako na primer med rastline uvrščamo na vlažne življenjske razmere prilagojene mahove iz skupine jetrnjakov, pa tudi kaktuse, ki so sposobni preživeti puščavsko sušo in vročino. Med rastlinami najdemo koruzo in druge zeli, ki končajo svoj življenjski krog v enem samem letu, in orjaška mamutovčeva drevesa, ki živijo tisoče let. Prav zaradi velike pestrosti oblik so se lahko rastline prilagodile in preživele v različnih okoljih ter naselile skoraj vsa območja našega planeta.

Pestrost živečih oddelkov zelenih rastlin (Viridiplantae) po številu vrst
Neformalna skupina Ime oddelka Domače ime Št. živečih vrst
Zelene alge Chlorophyta zelene alge (klorofiti) 3800–4300[21][22]
Charophyta zelene alge (npr. lepotke & parožnice) 2800–6000[23][24]
Bryophyte (briofiti) Marchantiophyta jetrenjaki 6000–8000[25]
Anthocerotophyta rogovnjaki 100–200[26]
Bryophyta mahovi 12000[27]
Pteridophyte Lycopodiophyta lisičjakovci 1200[28]
Pteridophyta praprotnice 11000[28]
Spermatophyte (semenke) Cycadophyta sagovci 160[29]
Ginkgophyta ginkovci 1[30]
Pinophyta iglavci 630[28]
Gnetophyta gnetovci 70[28]
Magnoliophyta cvetnice 258650[31]

Poimenovanje rastlin urejata Mednarodni kodeks nomenklature za alge, glive in rastline[32] in Mednarodni kodeks nomenklature gojenih rastlin.[33]

Evolucijska zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Predniki kopenskih rastlin so se razvili v vodi. Pred približno 1,2 milijarde let so se na kopnem pojavile preproste alge, vendar so se prve kopenske rastline pojavile šele v ordoviciju, pred približno 450 milijoni let. Te rastline so imele raven organizacije podobno današnjim mahovom.[34][35] Vendar pa fosili organizmov s sploščeno steljko v predkambrijskih kamninah nakazujejo, da so večcelični sladkovodni evkarionti obstajali že pred več kot milijardo let.[36]

Primitivne kopenske rastline so se začele hitreje razvijati v poznem silurju, pred približno 420 milijoni let. Med fosili iz tega časa najdemo briofite, lisičjakovce in praproti.[37] Njihova zgradba je dobro ohranjena v fosilih iz zgodnjega devonskega fosilnega depozita Rhynie chert. Te zgodnje rastline so se ohranile tako, da so okamenele v rožencu, ki je nastal v vulkanskih vročih vrelcih, bogatih s kremenom.[38]

Do konca devona so rastline razvile skoraj vse osnovne značilnosti, ki jih poznamo danes, vključno s koreninami, listi in sekundarnim lesom v drevesih, kot je Archaeopteris.[39][40] V karbonu so se razvili gozdovi v močvirjih, kjer so prevladovali lisičjakovci in preslice, ki so lahko dosegali velikost dreves. Pojavile so se zgodnje golosemenke, prve semenke.[41] Permsko-triasno izumrtje je močno spremenilo ekosisteme.[42] To je morda bil začetek razvoja cvetnic v triasu (pred približno 200 milijoni let).[43][44][45] Iglavci so se širili od poznega triasa naprej in so v juri postali prevladujoč del flore.[46][47]

Filogenija

[uredi | uredi kodo]

Leta 2019 so znanstveniki predlagali filogenetsko drevo, ki temelji na genomih in transkriptomih 1153 rastlinskih vrst.[48] Uvrstitev skupin alg podpirajo filogenetske analize, ki temeljijo na sekvenciranih genomih vrst iz družin Mesostigmatophyceae in Chlorokybophyceae. Ta analiza obravnava tako »klorofitne alge« in »streptofitne alge« kot parafiletski skupini (navpične črte poleg diagrama filogenetskega drevesa), saj so kopenske rastline evolucijsko izšle iz teh skupin.[49][50] Razvrstitev Bryophyta podpirajo tako Puttick et al. 2018,[51] kot tudi novejše filogenetske analize, ki vključujejo sekvencirane genome rogovnjakov.[52][53]

Archaeplastida
"klorofitne alge"
"streptofitne alge"

Fiziologija rastlin

[uredi | uredi kodo]

Rastlinske celice

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Rastlinska celica.
Shema »tipične« rastlinske celice z označenimi sestavnimi deli

Rastlinske celice imajo posebne lastnosti, ki jih druge evkariontske celice (kot so živalske) nimajo. Med te lastnosti sodijo velika, z vodo napolnjena osrednja vakuola, kloroplasti in močna, prožna celična stena, ki je izven celične membrane. Kloroplasti so nastali iz nekdanje simbioze med nefotosintetsko celico in fotosintetskimi cianobakterijami. Celična stena, ki je večinoma zgrajena iz celuloze, omogoča rastlinski celici, da se napolni z vodo, ne da bi počila. Vakuola rastlinski celici omogoča, da spreminja svojo velikost, medtem ko količina citoplazme ostaja enaka.[54]

Zgradba rastlin

[uredi | uredi kodo]
Nadaljnje informacije: Anatomija rastlin in Morfologija rastlin
Anatomija semenke. 1. Sistem poganjkov. 2. Koreninski sistem. 3. Hipokotil. 4. Brst. 5. Listna ploskev. 6. Internodij. 7. Zalistni brst. 8. Pecelj. 9. Steblo 10. Kolence. 11. Glavna korenina. 12. Stranske korenine. 13. Koreninski vrh. 14. Koreninska čepica

Večina rastlin je mnogoceličnih. Rastlinske celice se diferencirajo v različne tipe celic, ki tvorijo tkiva, kot je prevajalno tkivo s specializiranim ksilemom in floemom v listnih žilah in steblih, ter organe z različnimi fiziološkimi funkcijami. Korenine absorbirajo vodo in minerale, stebla zagotavljajo oporo ter prenašajo vodo in sintetizirane molekule, listi omogočajo fotosintezo, cvetovi pa so namenjeni razmnoževanju.[55]

Listi so za rastline nekakšne tovarne za predelavo hrane. V listnih celicah so telesca, imenovana kloroplasti, kjer se s postopkom fotosinteze prideluje hrana. Kloroplasti vsebujejo zeleno snov, imenovano klorofil, ki daje rastlinam zelen videz. Rastline za fotosintezo potrebujejo vodo in ogljikov dioksid. Voda se dovaja po steblu v liste skozi osrednjo žilo in žilice. Odprtine na površju listov – listne reže, omogočajo izhlapevanje vode in sprejemanje ali sproščanje kisika. Listi rastlin so oblikovani zelo različno.

Cvetovi vsebujejo razmnoževalne organe rastline, dele, s katerimi bo pridelala semena, iz katerih bodo potem vzniknile nove rastline. Razmnoževalne organe obdajajo in varujejo venčni in čašni listi. Venčni listi so pogosto živo obarvani in dehteči, da privabljajo žuželke, ptice in druge živali, ki imajo pomembno vlogo pri razmnoževanju rastlin.

Steblo nosi liste in dovaja vodo iz korenin po njem se pretaka voda in hrana. Vsebuje svežnje cevk, ki jim pravimo žilno tkivo. Ločimo dve vrsti cevk: ksilemske (vodovodne) za dovajanje vode in floemske (sitaste) za dovajanje raztopljenih hranljivih snovi. Rastlina raste od končnega popka na vrhu vsakega stebla.

Korenine zasidrajo rastlino v zemlji ter iz prsti srkajo vodo in raztopljene mineralne snovi. Tako kot steblo so sestavljene iz žilnega tkiva. Prekrivajo jih tanki laski, skozi katere prihaja voda v korenine, nekatere rastline, kot na primer korenje, redkvica in repa, imajo le glavno korenino, v kateri shranjujejo hranljive snovi. Obdajajo jo manjše sekundarne korenine. Druge rastline imajo številne tanke, vlaknate korenine.

Fotosinteza

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Fotosinteza.
List je pomemben del tvorjenja fotosinteze

Fotosinteza je proces, s katerim zelene rastline pridelujejo hrano v svojih listih. Med fotosintezo se voda in ogljikov dioksid spreminjata v saharozo in kisik. Saharoza je hrana rastlin. Rastline ne potrebujejo vsega kisika, ki ga pridelajo med fotosintezo, tako da se ga nekaj sprošča v ozračje.[56][57][58] Fotosintezo poganja energija sonca. Klorofil, ki je zelena snov v listih rastlin, vsrkava energijo sončne svetlobe in jo spreminja v kemično energijo. Kemijska enačba za fotosintezo je:[59]

Rastline potrebujejo vodo za fotosintezo in tudi kot nadomestek za tekočino, izgubljeno s transpiracijo. Če rastlinske celice nimajo dovolj vode, rastlina oveni. Rastline črpajo vodo iz prsti, voda pa vsebuje tudi mineralne snovi, ki jih rastline potrebujejo za rast.

Rastline, ki so sekundarno prevzele parazitski način življenja, lahko izgubijo gene, vključene v fotosintezo in proizvodnjo klorofila.[60]

Tropizem

[uredi | uredi kodo]

Rastline so občutljive za različne dražljaje. Načinu, kako se rastline obračajo ali rastejo proti dražljajem (ali proč od njih), pravimo tropizem.[61]

Glede na tip dražljaja poznamo več vrst tropizmov. Nekateri izmed njih so:

  • aerotropizem – rast rastlin proti vetru ali stran od njega[62] ali rast podzemnih organov rastline proti dobro prezračenemu predelu tal;[63]
  • fototropízem – rast rastlin proti usmerjenemu viru svetlobe;[64]
  • hidrotropizem – rast korenin proti bolj mokrim predelom tal;[65][66]
  • gravitropizem – rast glavne korenine v smeri težnosti, poganjkov pa v nasprotni smeri.[67][68]

Rast in obnova

[uredi | uredi kodo]

Rast rastline je določena z medsebojnim vplivom njenega genoma ter fizičnega in živega okolja.[69] Dejavniki fizičnega ali abiotskega okolja vključujejo temperaturo, vodo, svetlobo, ogljikov dioksid in hranila v tleh.[70] Biotski dejavniki, ki vplivajo na rast rastlin, so gostota rasti, paša, koristne simbiontske bakterije in glive ter napadi žuželk ali rastlinske bolezni.[71]

Zmrzal in dehidracija lahko poškodujeta ali ubijeta rastline. Nekatere rastline imajo v citoplazmi proteine proti zmrzali, proteine vročinskega šoka in sladkorje, ki jim omogočajo prenašanje teh obremenitev.[72] Rastline so nenehno izpostavljene različnim fizičnim in biotskim stresom, ki povzročajo poškodbe DNK, vendar lahko večino teh poškodb prenesejo in popravijo.[73]

Razmnoževanje rastlin

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Razmnoževanje rastlin.

Rastline se razmnožujejo, da ustvarijo potomce, bodisi spolno, ki pri čemer sodelujejo gamete, bodisi nespolno z običajno rastjo. Mnoge rastline uporabljajo oba mehanizma.[74]

Spolno razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]
Menjavanje spolne in nespolne generacije

Pri spolnem razmnoževanju imajo rastline zapletene življenjske cikle, ki vključujejo menjavo generacij (metagenezo). Ena generacija je sporofit, diploiden (z 2 nizoma kromosomov) in tvori naslednjo generacijo, gametofit, ki je haploiden (z enim nizom kromosomov). Nekatere rastline se razmnožujejo tudi nespolno s sporami. Pri nekaterih necvetočih rastlinah, kot so mahovi, večino vidnega dela rastline predstavlja spolni gametofit,[75] medtem ko pri semenkah (golosemenkah in cvetnicah) večino vidne rastline tvori sporofit, gametofit pa je zelo majhen. Cvetnice se spolno razmnožujejo s cvetovi, ki vsebujejo moške in ženske dele. Ti so lahko v istem (hermafroditnem) cvetu, v različnih cvetovih iste rastline ali na različnih rastlinah. Prašniki proizvajajo pelod, ki proizvaja moške spolne celice. Te vstopijo v semensko zasnovo, da oplodijo jajčno celico ženskega gametofita. Oploditev poteka znotraj plodnih listov ali plodnic, ki se razvijejo v plodove s semeni. Plodovi se lahko razširjajo kot celota ali pa se odprejo in sprostijo posamezna semena.[76]

Razvoj semena
[uredi | uredi kodo]

Cvetovi vsebujejo razmnoževalne organe, se pravi dele, ki razvijajo moške in ženske spolne celice. Delom, ki vsebujejo moške celice, pravimo prašniki, tistim, ki vsebujejo ženske celice, pa pestiči. Nekatere rastline imajo le po en pestič v vsakem cvetu, druge, kot na primer zlatica, pa jih imajo več. Znotraj vsakega pestiča je plodnica, ki vsebuje eno ali več plodnih zasnov, to je ženskih celic, vsak pestič ima lepljiv vrh, ki mu pravimo brazda. V prašnikih nastaja na tisoče manjših zrn, ki jim pravimo pelod, in vsako zrno vsebuje moško spolno celico. Peclji prašnikov se imenujejo prašne niti, vrhovi pa prašnice. V prašnicah so pelodne vrečice, v katerih nastaja cvetni prah, ko je ta nared, se vrečice razpočijo.

Oprašitev
[uredi | uredi kodo]

Za nastanek semena mora pelod potovati od prašnikov do brazde drugega cveta istega tipa. Temu pravimo oprašitev. Pelod od cveta do cveta lahko prenašajo žuželke, netopirji, ptice ali veter. Žuželke obiskujejo cvetove, da zbirajo nektar, sladko tekočino, ki nastaja na dnu venčnih listov. Ko pristanejo na cvetu, se pelod prilepi nanje. Ko obiščejo naslednji cvet, se pelod otre na brazdi, se pravi na vrhu plodnega lista. Za cvetove, ki jih oprašijo žuželke, so bolj ali manj značilni živobarvni venčni listi in vonj, ki žuželke privlači. Venčni listi imajo pogosto vzorce, ki usmerjajo žuželke k nektarju, in jim pravimo medeni vodniki. Cvetovi, ki jih opraši veter, na primer cvetovi evkalipta, imajo venčne liste in ne izločajo nektarja ali vonja. Njihov pelod je droben in gladek in prašniki visijo zunaj cvetov, tako da pelod zlahka odpihne že rahel veter.

Oploditev
[uredi | uredi kodo]

Ko zrnce peloda pristane na brazdi, razvije cev navzdol, skozi plodni list do semenskih zasnov, tako da se lahko združita moška in ženska celica. Temu pravimo oploditev, združenim celicam pa zigota. Po oploditvi plodnica zraste in se razvije v plod. Oblikujejo se semena. Rastlina ne potrebuje več svojih preostalih cvetnih delov, tako da ti ovenijo in odmrejo. Vsako seme vsebuje kalček, ki se bo razvil v novo rastlinico, in hrano, imenovano endosperm, ki zagotavlja energijo za rast nove rastline.

Nespolno razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]
Ostričevka vrste Ficinia spiralis, ki se razmnožuje s pritlikami

Nekatere rastline se razmnožujejo brez semen. Razmnožujejo se nespolno z različnimi strukturami, ki lahko zrastejo v nove rastline. Najenostavnejša oblika tega je pri mahovih in jetrnikih, ki se lahko razdelijo na manjše dele, pri čemer lahko vsak del zraste v novo rastlino. Podoben način razmnoževanja se uporablja pri cvetnicah s potaknjenci. Nekatere rastline razvijejo pritlike, ki omogočajo rastlinam, da se širijo po površini in tvorijo klone. Številne rastline ustvarijo tudi posebne podzemne strukture za shranjevanje hrane, kot so gomolji ali čebulice, iz katerih lahko zrastejo nove rastline.[77]

Nekatere necvetoče rastline, kot so številni jetrniki, mahovi in nekatere vrste preslic, pa tudi nekatere cvetnice, razvijejo majhne skupke celic, imenovane geme (zarodni brstič), ki se lahko ločijo od matične rastline in začnejo rasti samostojno.[78][79]

Odpornost proti škodljivim organizmom

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Odpornost rastlin proti patogenom in Obramba rastlin pred rastlinojedi.

Rastline napadajo številni patogeni. V večini primerov rastlina patogenu ne nudi ustreznih življenjskih razmer za razmnoževanje in razvoj, ker ne zagotavlja esencialnih hranil, ima strukturne prepreke in proizvaja toksične komponente ali pa ima razvite obrambne mehanizme, s katerimi omeji napad patogenov. Rastline uporabljajo receptorje za prepoznavanje vzorcev s katerimi prepoznajo patogene, kot so bakterije, ki povzročajo bolezni rastlin. Ko zaznajo patogen, sprožijo obrambni odziv. Prve take rastlinske receptorje so identificirali pri rižu[80] in pri navadnem repnjakovcu (Arabidopsis thaliana).[81]

Genomika

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Rastlinski genom.

Rastline imajo med vsemi organizmi ene največjih genomov.[82] Največji rastlinski genom po številu genov ima pšenica (Triticum aestivum), saj vsebuje približno 94.000 genov,[83] kar je skoraj petkrat več kot človeški genom. Prvi sekvencirani rastlinski genom je bil genom navadnega repnjakovca (Arabidopsis thaliana), ki vsebuje približno 25.500 genov.[84] Če upoštevamo samo zaporedje DNK, ima najmanjši znani genom mesojeda mešinka (Utricularia gibba) z 82 milijoni baznih parov (Mb), vendar kljub temu vsebuje 28.500 genov.[85] Največji genom pa ima navadna smreka (Picea abies), ki vključuje več kot 19,6 milijarde baznih parov (Gb) in približno 28.300 genov.[86]

Ekologija

[uredi | uredi kodo]

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid razvrstitve svetovne vegetacije v biome. Na njem so označeni tundra, tajga, zmerni listopadni gozd, zmerna stepa, subtropski deževni gozd, sredozemska vegetacija, monsunski gozd, sušna puščava, kserično grmičje, suha stepa, polsušna puščava, travnata savana, drevesna savana, subtropski in tropski suhi gozd, tropski deževni gozd, alpska tundra in gorski gozdovi. V sivi barvi je prikazano območje "ledenega pokrova in polarne puščave", kjer rastline ne uspevajo.

Rastline so razširjene skoraj po vsem svetu. Čeprav živijo v številnih biomih, ki jih je mogoče razdeliti na številne ekoregije,[87] so se le najodpornejše rastline antarktične flore, ki jih sestavljajo alge, mahovi, jetrniki, lišaji in samo dve cvetnici, kos ekstremnim razmeram na tem južnem kontinentu.[88]

Rastline so pogosto prevladujoči fizični in strukturni element habitatov, v katerih rastejo. Številni zemeljski biomi na Zemlji so poimenovani po vrsti vegetacije, saj so rastline tam glavni organizmi, kot so travišča, savane in tropski deževni gozdovi.[89]

Primarni proizvajalci

[uredi | uredi kodo]

Fotosinteza, ki jo izvajajo kopenske rastline in alge, je glavni vir energije in organskih snovi v skoraj vseh ekosistemih. Sprva so fotosintezo opravljale cianobakterije, kasneje pa fotosintetski evkarionti, kar je močno spremenilo sestavo zgodnjega ozračja, ki je bila sprva brez kisika. Zaradi tega procesa danes atmosfera vsebuje 21 % kisika. Živali in večina drugih organizmov so aerobni in za preživetje potrebujejo kisik; medtem ko so anaerobni organizmi omejeni na redka okolja brez kisika. Rastline so primarni proizvajalci v večini kopenskih ekosistemov in tvorijo osnovo prehranjevalne verige v teh ekosistemih.[90] Rastline sestavljajo približno 80 % svetovne biomase, kar znaša okoli 450 gigaton ogljika.[91]

Ekološki odnosi

[uredi | uredi kodo]

Številne živali so se razvijale sočasno z rastlinami. Cvetnice so razvile sindrom opraševanja, nabore značilnosti cvetov, ki spodbujajo njihovo razmnoževanje. Mnoge živali, kot so žuželke in ptice, so opraševalci, obiskujejo cvetove in pri tem nenamerno prenašajo pelod, v zameno pa dobijo hrano v obliki peloda ali nektarja.[92]

Mnoge živali raznašajo semena, ki so temu prilagojena. Razvili so se različni mehanizmi razširjanja. Nekateri plodovi imajo hranljivo zunanjost, ki privablja živali, medtem ko so semena prilagojena preživetju v prebavnem traktu. Nekatera semena imajo kaveljčke, s katerimi se oprimejo kožuha sesalcev.[93] Mirmekofiti so rastline, ki so se razvijale sočasno z mravljami. Rastlina mravljam nudi zavetje in včasih tudi hrano, v zameno pa jo mravlje branijo pred rastlinojedci in konkurenco drugih rastlin. Izločki mravelj služijo kot organsko gnojilo.[94]

Večina rastlinskih vrst ima ob koreninskem sistemu glive, s katerimi tvorijo sožitje, znano kot mikoriza. Glive rastlinam pomagajo pri pridobivanju vode in mineralnih snovi iz tal, rastline pa jim v zameno zagotavljajo ogljikove hidrate, ki jih proizvedejo s fotosintezo.[95] Nekatere rastline služijo kot dom za endofitne glive, ki ščitijo rastlino pred rastlinojedci z izločanjem toksinov. Ena izmed teh je gliva Neotyphodium coenophialum v trstikasti bilnici (Festuca arundinacea) in ima v ameriški živinoreji status škodljivca.[96]

Številne stročnice v gomoljih svojih korenin gostijo bakterije rizobij, ki vežejo dušik iz zraka in ga pretvarjajo v obliko, ki jo rastlina lahko uporabi. V zameno rastline bakterijam zagotavljajo ogljikove hidrate.[97] Tako vezan dušik postane dostopen tudi drugim rastlinam, kar je pomembno za kmetijstvo. Na primer, kmetje pogosto uporabljajo kolobarjenje – najprej posejejo stročnice, kot so fižol, nato pa žita, kot je pšenica. Na ta način zmanjšajo potrebo po dodajanju dušikovih gnojil in izboljšajo rodovitnost tal.[98]

Približno odstotek rastlin je zajedavskih. Med njimi so polzajedavske rastline, kot je bela omela, ki od gostiteljske rastline črpa le del hranil, vendar ima še vedno fotosintetske liste. Po drugi strani pa popolne zajedavke, kot so pojalniki (Orobanche) in lusnec (Lathraea), ki vsa hranila pridobivajo prek povezav s koreninami drugih rastlin in zato nimajo klorofila. Polni zajedavci so lahko zelo škodljivi za svoje rastlinske gostitelje.[99]

Rastline, ki rastejo na drugih rastlinah, običajno na drevesih, vendar jih ne zajedajo, imenujemo epifiti. Ti lahko ustvarjajo različne drevesne ekosisteme. Čeprav neposredno ne škodujejo gostiteljski rastlini, jo lahko posredno ovirajo, na primer s prestrezanjem svetlobe. Hemiepifiti začnejo kot epifiti, nato pa razvijejo lastne korenine, sčasoma prerastejo gostitelja in ga lahko tudi ubijejo. Med epifite sodijo številne kukavičevke, ananasovke, praproti in mahovi.[100] Nekatere ananasovke zbirajo vodo, ki lahko podpirajo zapletene vodne prehranjevalne mreže.[101]

Približno 630 vrst rastlin je mesojedih, med njimi sta muholovka (Dionaea muscipula) in rosika (Drosera). Te rastline ujamejo majhne živali in jih prebavijo, da pridobijo mineralna hranila, zlasti dušik in fosfor.[102]

  • Čebela nabira pelod (na nogi ima oranžno košaro za pelod)
    Čebela nabira pelod (na nogi ima oranžno košaro za pelod)
  • Kolibri se hrani z nektarjem
    Kolibri se hrani z nektarjem
  • Razširjanje semen z živalmi: semena s kaveljčki navadna sretena (Geum urbanum), ki se oprimejo kožuha živali
    Razširjanje semen z živalmi: semena s kaveljčki navadna sretena (Geum urbanum), ki se oprimejo kožuha živali
  • Stročnice z gomolji, ki vsebujejo simbiotične bakterije rizobij, ki vežejo dušik iz zraka.
    Stročnice z gomolji, ki vsebujejo simbiotične bakterije rizobij, ki vežejo dušik iz zraka.
  • List rosike z lepljivimi dlačicami, ki se zvija, da ujame in prebavi muho.
    List rosike z lepljivimi dlačicami, ki se zvija, da ujame in prebavi muho.

Tekmovanje za skupne vire

[uredi | uredi kodo]

Tekmovanje za skupne vire zmanjšuje rast rastlin.[103][104] Ti viri vključujejo sončno svetlobo, vodo in hranila. Svetloba je ključna za fotosintezo,[103] zato rastline uporabljajo svoje liste, da zasenčijo druge rastline in hitro rastejo, da povečajo svojo izpostavljenost svetlobi.[103] Voda je prav tako nujna za fotosintezo; korenine tekmujejo za čim večji vnos vode iz tal.[105] Nekatere rastline imajo globoke korenine, s katerimi dosežejo podzemno vodo, druge pa imajo plitvejše in daljše korenine, da zajamejo deževnico.[105] Minerali so pomembni za rast in razvoj rastlin.[106] Običajna hranila, za katera rastline tekmujejo, so dušik, fosfor in kalij.[107]

Pomen za ljudi

[uredi | uredi kodo]

Hrana

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kmetijstvo.
Žetev in mlačva, Murski Črnci

Gojenje rastlin je temelj kmetijstva, ki je imelo ključno vlogo v zgodovini civilizacij.[108] Cvetoče rastline nam služijo kot hrana neposredno ali kot krma v živinoreji. V širšem smislu kmetijstvo vključuje različna področja: poljedelstvo se ukvarja s poljščinami, vrtnarstvo s pridelavo zelenjave in sadja ter gozdarstvo s pridelavo lesa, tako iz cvetočih rastlin kot iz iglavcev.[109][110] Za prehrano se je uporabljalo približno 7.000 rastlinskih vrst, vendar danes večino hrane pridobivamo le iz 30 vrst. Med glavnimi osnovnimi živili so žita, kot sta riž in pšenica, škrobnate korenovke in gomolji, kot sta kasava in krompir, ter stročnice, kot sta grah in fižol. Rastlinska olja, kot sta olivno in palmovo olje, zagotavljajo lipide, sadje in zelenjava pa vitamine in minerale.[111] Med pomembne pridelke sodijo tudi kava, čaj in kakav, saj njihovi izdelki s kofeinom delujejo kot blaga poživila.[112] Preučevanje uporabe rastlin v človeški družbi se imenuje ekonomska botanika ali etnobotanika.[113]

Zdravila

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zdravilna rastlina.
Srednjeveški zdravnik, ki pripravlja izvleček iz zdravilne rastline, iz arabskega Dioskorida, 1224

Zdravilne rastline so primarni vir organskih spojin, tako zaradi njihovih zdravilnih in fizioloških učinkov kot tudi zaradi industrijske sinteze številnih organskih kemikalij.[114] Iz rastlin pridobivamo na stotine zdravil in narkotikov. Nekatera so tradicionalna zdravila, ki se uporabljajo v zeliščarstvu,[115][116] nekatera pa so kemične snovi, odkrite v rastlinah, nato prečiščene ali umetno sintetizirane in uporabljene v sodobni medicini. Sodobna zdravila, pridobljena iz rastlin, vključujejo aspirin, taksol, morfin, kinin, reserpin, kolhicin, digitalis in vinkristin. Med rastline, ki se uporabljajo v zeliščarstvu, spadajo ginko, slamnik, beli vratič in šentjanževka. Pomembno farmacevtsko delo farmakopeja, De materia medica, ki ga je med letoma 50 in 70 n. št. napisal Dioskorid, opisuje približno 600 zdravilnih rastlin in je ostal v uporabi v Evropi in na Bližnjem vzhodu do okoli leta 1600 ter velja za predhodnika vseh sodobnih farmakopej.[117][118][119]

Neživilski izdelki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Industrijska rastlina.
Les v skladišču za kasnejšo predelavo na žagi

Industrijske rastline so pomemben vir surovin za proizvodnjo različnih izdelkov.[120] Neživilski izdelki vključujejo dišavna olja, naravna barvila, pigmente, voske, smole, tanine, alkaloide, jantar in pluto. Iz rastlin pridobivamo tudi izdelke kot so mila, šamponi, parfumi, kozmetika, barve, laki, terpentin, kavčuk, lateks, maziva, linolej, plastika, črnila in smole. Obnovljiva goriva iz rastlin vključujejo drva, šoto in druga biogoriva.[121][122] Fosilna goriva, kot so premog, nafta in zemeljski plin, so skozi geološka obdobja nastala iz ostankov vodnih organizmov, vključno s fitoplanktonom.[123] Številna nahajališča premoga izvirajo iz karbonskega obdobja Zemljine zgodovine. Kopenske rastline tvorijo tudi kerogen tipa III, ki je vir zemeljskega plina.[124][125]

Rastline zagotavljajo materiale za gradnjo bivališč in izdelavo oblačil. Les se uporablja za gradnjo zgradb, čolnov in pohištva ter za manjše predmete, kot so glasbila in športna oprema. Predeluje se tudi v celulozo za izdelavo papirja in kartona.[126] Tkanine so pogosto narejene iz bombaža, lanu, bele koprive ali sintetičnih vlaken, kot je viskoza, pridobljena iz rastlinske celuloze. Sukanci za šivanje so večinoma narejeni iz iz bombaža.[127]

Okrasne rastline

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Okrasna rastlina.
Espalier vrtnic v Niedernhallu v Nemčiji

Na tisoče rastlinskih vrst gojimo zaradi njihove lepote, zagotavljanja sence, uravnavanje temperature, zmanjševanja vetra in hrupa, zagotavljanja zasebnosti in preprečevanja erozije tal. Rastline so osnova turistične industrije, ki vključuje obiske vrtov, narodnih parkov, gozdov in festivale, kot je praznik cvetočih češenj na Japonskem.[128]

Rastline lahko gojimo v zaprtih prostorih kot sobne rastline ali v posebnih zgradbah, kot so rastlinjaki. Obstajajo tudi umetniške oblike urejanja rastlin, kot so bonsaj, ikebana ter aranžiranje rezanega ali suhega cvetja. Okrasne rastline so včasih celo vplivale na zgodovino, kot med tulipomanijo – obdobjem velikega povpraševanja po tulipanih.[129]

V znanosti

[uredi | uredi kodo]
Barbara McClintock je uporabila koruzo za preučevanje dedovanja lastnosti.

Tradicionalno se znanost o rastlinah imenuje botanika.[130] Temeljne biološke raziskave so pogosto uporabljale rastline kot modelne organizme. V genetiki je Gregor Mendel s križanjem graha odkril osnovnih zakonitost dedovanja,[131] proučevanje kromosomov koruze pa je Barbari McClintock omogočilo, da je dokazala njihovo povezavo z dednimi lastnostmi.[132] Navadni repnjakovec (Arabidopsis thaliana) se v laboratorijih uporablja kot modelni organizem za razumevanje, kako geni nadzorujejo rast in razvoj rastlinskih struktur.[133] Drevesne letnice služijo za določanje starosti v arheologiji in beležijo zgodovino podnebnih sprememb.[134] Preučevanje rastlinskih fosilov ali paleobotanika omogoča razumevanje evolucije rastlin, premikov celin in podnebnih sprememb v preteklosti. Rastlinski fosili pomagajo tudi pri določanju starosti kamnin.[135]

V mitologiji, religiji in kulturi

[uredi | uredi kodo]

Rastline, vključno z drevesi, se pojavljajo v mitologiji, religiji in literaturi.[136][137][138] V številnih indoevropskih, sibirskih in indijanskih religijah se pojavlja motiv svetovnega drevesa, prikazan kot ogromno drevo, ki raste na Zemlji, podpira nebo in s koreninami sega v podzemlje. Pogosto se prikazuje tudi kot kozmično drevo ali drevo z orlom in kačo.[139][140] Oblike svetovnega drevesa vključujejo arhetipsko drevo življenja, ki je povezano z evrazijskim konceptom svetega drevesa.[141] Drug razširjen starodavni motiv, ki ga najdemo na primer v Iranu, je drevo življenja obdano s parom soočenih živali.[142]

Rože se pogosto uporabljajo kot spominska obeležja, darila in za praznovanje rojstva, smrti, poroke in prazniki. Cvetlični aranžmaji se lahko uporabljajo za pošiljanje skritih sporočil.[143] Rastline, zlasti cvetice, so pogost motiv slikarskih umetnin.[144][145]

Negativni učinki

[uredi | uredi kodo]
Japonski dresnik je invazivna vrsta, za katero v Sloveniji velja prepoved sajenja v okrasne in druge namene.[146]

Pleveli so rastline, ki so nezaželene zaradi komercialnih ali estetskih razlogov in rastejo v urejenih okoljih, kot so polja in vrtovi.[147] Ljudje so številne rastline razširili izven njihovih naravnih habitatov. Nekatere od teh rastlin so postale invazivne, saj škodujejo obstoječim ekosistemom z izpodrivanjem domorodnih vrst.[148]

Nekatere rastline, ki proizvajajo cvetni prah, vključno s travami, povzročajo alergijske reakcije pri ljudeh, ki trpijo za senenim nahodom.[149] Mnoge rastline proizvajajo toksine, da se zaščitijo pred rastlinojedci. Glavne vrste rastlinskih toksinov vključujejo alkaloide, terpenoide in fenole.[150] Ti so lahko škodljivi za ljudi in živino, bodisi ob zaužitju[151][152] ali, kot pri strupenem bršljanu, ob stiku.[153] Nekatere rastline negativno vplivajo na druge rastline, saj preprečujejo rast sadik ali rast bližnjih rastlin s sproščanjem alelopatskih kemikalij.[154]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Cavalier-Smith, Tom (1981). »Eukaryote kingdoms: Seven or nine?«. BioSystems. 14 (3–4): 461–481. Bibcode:1981BiSys..14..461C. doi:10.1016/0303-2647(81)90050-2. PMID 7337818.
  2. ↑ Lewis, L.A.; McCourt, R.M. (2004). »Green algae and the origin of land plants«. American Journal of Botany. 91 (10): 1535–1556. doi:10.3732/ajb.91.10.1535. PMID 21652308.
  3. ↑ Kenrick, Paul; Crane, Peter R. (1997). The origin and early diversification of land plants: A cladistic study. Washington, D.C.: Smithsonian Institution Press. ISBN 978-1-56098-730-7.
  4. ↑ Adl, S. M.; in sod. (2005). »The new higher level classification of eukaryotes with emphasis on the taxonomy of protists«. Journal of Eukaryotic Microbiology. 52 (5): 399–451. doi:10.1111/j.1550-7408.2005.00053.x. PMID 16248873. S2CID 8060916.
  5. ↑ Hull, David L. (2010). Science as a Process: An Evolutionary Account of the Social and Conceptual Development of Science. University of Chicago Press. str. 82. ISBN 9780226360492.
  6. ↑ Leroi, Armand Marie (2014). The Lagoon: How Aristotle Invented Science. Bloomsbury Publishing. str. 111–119. ISBN 978-1-4088-3622-4.
  7. ↑ 7,0 7,1 »Taxonomy and Classification«. obo. Pridobljeno 7. marca 2023.
  8. ↑ 8,0 8,1 Whittaker, R. H. (1969). »New concepts of kingdoms or organisms« (PDF). Science. 163 (3863): 150–160. Bibcode:1969Sci...163..150W. CiteSeerX 10.1.1.403.5430. doi:10.1126/science.163.3863.150. PMID 5762760. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. novembra 2017. Pridobljeno 4. novembra 2014.
  9. ↑ Margulis, Lynn (1971). »Whittaker's five kingdoms of organisms: minor revisions suggested by considerations of the origin of mitosis«. Evolution. 25 (1): 242–245. doi:10.2307/2406516. JSTOR 2406516. PMID 28562945.
  10. ↑ Copeland, H. F. (1956). The Classification of Lower Organisms. Pacific Books. str. 6.
  11. ↑ Cavalier-Smith, Tom (1981). »Eukaryote Kingdoms: Seven or Nine?«. BioSystems. 14 (3–4): 461–481. Bibcode:1981BiSys..14..461C. doi:10.1016/0303-2647(81)90050-2. PMID 7337818.
  12. ↑ Linnaeus, Carl (1751). Philosophia botanica (v latinščini) (1. izd.). Stockholm: Godofr. Kiesewetter. str. 37. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2016.
  13. ↑ Haeckel, Ernst (1866). Generale Morphologie der Organismen. Berlin: Verlag von Georg Reimer. vol. 1: i–xxxii, 1–574, plates I–II; vol. 2: i–clx, 1–462, plates I–VIII.
  14. ↑ Haeckel, Ernst (1894). Die systematische Phylogenie.
  15. ↑ 15,0 15,1 »An Online Flora of All Known Plants«. The World Flora Online. Pridobljeno 25. marca 2020.
  16. ↑ »Numbers of threatened species by major groups of organisms (1996–2010)« (PDF). International Union for Conservation of Nature. 11. marec 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. julija 2011. Pridobljeno 27. aprila 2011.
  17. ↑ »How many plant species are there in the world? Scientists now have an answer«. Mongabay Environmental News. 12. maj 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2022. Pridobljeno 28. maja 2022.
  18. ↑ Hall, John D.; McCourt, Richard M. (2014). »Chapter 9. Conjugating Green Algae Including Desmids«. V Wehr (ur.). Freshwater Algae of North America: Ecology and Classification (2 izd.). Elsevier. ISBN 978-0-12-385876-4.
  19. ↑ Seenivasan, Ramkumar; Sausen, Nicole; Medlin, Linda K.; Melkonian, Michael (26. marec 2013). »Picomonas judraskeda Gen. Et Sp. Nov.: The First Identified Member of the Picozoa Phylum Nov., a Widespread Group of Picoeukaryotes, Formerly Known as 'Picobiliphytes'«. PLOS One. 8 (3): e59565. Bibcode:2013PLoSO...859565S. doi:10.1371/journal.pone.0059565. PMC 3608682. PMID 23555709.
  20. ↑ »Sequoia sempervirens«. The Gymnosperm Database. 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2016. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  21. ↑ Van den Hoek, C.; Mann, D.G.; Jahns, H.M. (1995). Algae: An Introduction to Phycology'. Cambridge: Cambridge University Press. str. 343, 350, 392, 413, 425, 439, & 448. ISBN 0-521-30419-9.
  22. ↑ Guiry, M.D. & Guiry, G.M. (2011), AlgaeBase : Chlorophyta, National University of Ireland, Galway, arhivirano iz spletišča dne 13. septembra 2019, pridobljeno 26. julija 2011
  23. ↑ Guiry, M.D. & Guiry, G.M. (2011), AlgaeBase : Charophyta, World-wide electronic publication, National University of Ireland, Galway, arhivirano iz spletišča dne 13. septembra 2019, pridobljeno 26. julija 2011
  24. ↑ Van den Hoek, C.; Mann, D.G.; Jahns, H.M (1995). Algae: An Introduction to Phycology. Cambridge: Cambridge University Press. str. 457, 463, & 476. ISBN 0-521-30419-9.
  25. ↑ Crandall-Stotler, Barbara; Stotler, Raymond E. (2000). »Morphology and classification of the Marchantiophyta«. V Shaw, A. Jonathan; Goffinet, Bernard (ur.). Bryophyte Biology. Cambridge: Cambridge University Press. str. 21. ISBN 0-521-66097-1.
  26. ↑ Schuster, Rudolf M. (1992). The Hepaticae and Anthocerotae of North America. Zv. VI. Chicago: Field Museum of Natural History. str. 712–713. ISBN 0-914868-21-7.
  27. ↑ Goffinet, Bernard; William R. Buck (2004). »Systematics of the Bryophyta (Mosses): From molecules to a revised classification«. Monographs in Systematic Botany. 98: 205–239.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 28,3 Raven, Peter H.; Evert, Ray F.; Eichhorn, Susan E. (2005). Biology of Plants (7th izd.). New York: W. H. Freeman and Company. ISBN 978-0-7167-1007-3.
  29. ↑ Gifford, Ernest M.; Foster, Adriance S. (1988). Morphology and Evolution of Vascular Plants (3rd izd.). New York: W. H. Freeman and Company. str. 358. ISBN 978-0-7167-1946-5.
  30. ↑ Taylor, Thomas N.; Taylor, Edith L. (1993). The Biology and Evolution of Fossil Plants. New Jersey: Prentice Hall. str. 636. ISBN 978-0-13-651589-0.
  31. ↑ International Union for Conservation of Nature and Natural Resources, 2006. IUCN Red List of Threatened Species:Summary Statistics Arhivirano 2014-06-27 na Wayback Machine.
  32. ↑ »International Code of Nomenclature for algae, fungi, and plants«. www.iapt-taxon.org. Pridobljeno 4. marca 2023.
  33. ↑ Gledhill, D. (2008). The Names of Plants. Cambridge University Press. str. 26. ISBN 978-0-5218-6645-3.
  34. ↑ Taylor, Thomas N. (november 1988). »The Origin of Land Plants: Some Answers, More Questions«. Taxon. 37 (4): 805–833. doi:10.2307/1222087. JSTOR 1222087.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  35. ↑ Ciesielski, Paul F. »Transition of plants to land«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2008.
  36. ↑ Strother, Paul K.; Battison, Leila; Brasier, Martin D.; Wellman, Charles H. (26. maj 2011). »Earth's earliest non-marine eukaryotes«. Nature. 473 (7348): 505–509. Bibcode:2011Natur.473..505S. doi:10.1038/nature09943. PMID 21490597.
  37. ↑ Crang, Richard; Lyons-Sobaski, Sheila; Wise, Robert (2018). Plant Anatomy: A Concept-Based Approach to the Structure of Seed Plants. Springer. str. 17. ISBN 9783319773155.
  38. ↑ Garwood, Russell J.; Oliver, Heather; Spencer, Alan R. T. (2019). »An introduction to the Rhynie chert«. Geological Magazine. 157 (1): 47–64. doi:10.1017/S0016756819000670.
  39. ↑ Beck, C. B. (1960). »The identity of Archaeopteris and Callixylon«. Brittonia. 12 (4): 351–368. Bibcode:1960Britt..12..351B. doi:10.2307/2805124. JSTOR 2805124.
  40. ↑ Rothwell, G. W.; Scheckler, S. E.; Gillespie, W. H. (1989). »Elkinsia gen. nov., a Late Devonian gymnosperm with cupulate ovules«. Botanical Gazette. 150 (2): 170–189. doi:10.1086/337763. JSTOR 2995234.
  41. ↑ »Plants«. British Geological Survey. Pridobljeno 9. marca 2023.
  42. ↑ McElwain, Jennifer C.; Punyasena, Surangi W. (2007). »Mass extinction events and the plant fossil record«. Trends in Ecology & Evolution. 22 (10): 548–557. Bibcode:2007TEcoE..22..548M. doi:10.1016/j.tree.2007.09.003. PMID 17919771.
  43. ↑ Friedman, William E. (Januar 2009). »The meaning of Darwin's "abominable mystery"«. American Journal of Botany. 96 (1): 5–21. doi:10.3732/ajb.0800150. PMID 21628174.
  44. ↑ Berendse, Frank; Scheffer, Marten (2009). »The angiosperm radiation revisited, an ecological explanation for Darwin's 'abominable mystery'«. Ecology Letters. 12 (9): 865–872. Bibcode:2009EcolL..12..865B. doi:10.1111/j.1461-0248.2009.01342.x. PMC 2777257. PMID 19572916.
  45. ↑ Herendeen, Patrick S.; Friis, Else Marie; Pedersen, Kaj Raunsgaard; Crane, Peter R. (3. marec 2017). »Palaeobotanical redux: revisiting the age of the angiosperms«. Nature Plants. 3 (3): 17015. doi:10.1038/nplants.2017.15. PMID 28260783.
  46. ↑ Atkinson, Brian A.; Serbet, Rudolph; Hieger, Timothy J.; Taylor, Edith L. (Oktober 2018). »Additional evidence for the Mesozoic diversification of conifers: Pollen cone of Chimaerostrobus minutus gen. et sp. nov. (Coniferales), from the Lower Jurassic of Antarctica«. Review of Palaeobotany and Palynology. 257: 77–84. Bibcode:2018RPaPa.257...77A. doi:10.1016/j.revpalbo.2018.06.013.
  47. ↑ Leslie, Andrew B.; Beaulieu, Jeremy; Holman, Garth; Campbell, Christopher S.; Mei, Wenbin; Raubeson, Linda R.; Mathews, Sarah (september 2018). »An overview of extant conifer evolution from the perspective of the fossil record«. American Journal of Botany. 105 (9): 1531–1544. doi:10.1002/ajb2.1143. PMID 30157290.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  48. ↑ Leebens-Mack, M.; Barker, M.; Carpenter, E.; in sod. (2019). »One thousand plant transcriptomes and the phylogenomics of green plants«. Nature. 574 (7780): 679–685. doi:10.1038/s41586-019-1693-2. PMC 6872490. PMID 31645766.
  49. ↑ Liang, Zhe; in sod. (2019). »Mesostigma viride Genome and Transcriptome Provide Insights into the Origin and Evolution of Streptophyta«. Advanced Science. 7 (1): 1901850. doi:10.1002/advs.201901850. PMC 6947507. PMID 31921561.
  50. ↑ Wang, Sibo; in sod. (2020). »Genomes of early-diverging streptophyte algae shed light on plant terrestrialization«. Nature Plants. 6 (2): 95–106. doi:10.1038/s41477-019-0560-3. PMC 7027972. PMID 31844283.
  51. ↑ Puttick, Mark; in sod. (2018). »The Interrelationships of Land Plants and the Nature of the Ancestral Embryophyte«. Current Biology. 28 (5): 733–745. Bibcode:2018CBio...28E.733P. doi:10.1016/j.cub.2018.01.063. hdl:10400.1/11601. PMID 29456145.
  52. ↑ Zhang, Jian; in sod. (2020). »The hornwort genome and early land plant evolution«. Nature Plants. 6 (2): 107–118. doi:10.1038/s41477-019-0588-4. PMC 7027989. PMID 32042158.
  53. ↑ Li, Fay Wei; in sod. (2020). »Anthoceros genomes illuminate the origin of land plants and the unique biology of hornworts«. Nature Plants. 6 (3): 259–272. doi:10.1038/s41477-020-0618-2. PMC 8075897. PMID 32170292.
  54. ↑ »Plant Cells, Chloroplasts, and Cell Walls«. Scitable by Nature Education. Pridobljeno 7. marca 2023.
  55. ↑ Farabee, M. C. »Plants and their Structure«. Maricopa Community Colleges. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. oktobra 2006. Pridobljeno 7. marca 2023.
  56. ↑ Reinhard, Christopher T.; Planavsky, Noah J.; Olson, Stephanie L.; in sod. (25. julij 2016). »Earth's oxygen cycle and the evolution of animal life«. Proceedings of the National Academy of Sciences. 113 (32): 8933–8938. Bibcode:2016PNAS..113.8933R. doi:10.1073/pnas.1521544113. PMC 4987840. PMID 27457943.
  57. ↑ Field, C. B.; Behrenfeld, M. J.; Randerson, J. T.; Falkowski, P. (1998). »Primary production of the biosphere: Integrating terrestrial and oceanic components«. Science. 281 (5374): 237–240. Bibcode:1998Sci...281..237F. doi:10.1126/science.281.5374.237. PMID 9657713. Arhivirano iz spletišča dne 25. septembra 2018. Pridobljeno 10. septembra 2018.
  58. ↑ Tivy, Joy (2014). Biogeography: A Study of Plants in the Ecosphere. Routledge. str. 31, 108–110. ISBN 978-1-317-89723-1. OCLC 1108871710.
  59. ↑ Newton, John (4. marec 2023). »What Is the Photosynthesis Equation?«. Sciencing. Pridobljeno 7. marca 2023.
  60. ↑ Qu, Xiao-Jian; Fan, Shou-Jin; Wicke, Susann; Yi, Ting-Shuang (2019). »Plastome reduction in the only parasitic gymnosperm Parasitaxus is due to losses of photosynthesis but not housekeeping genes and apparently involves the secondary gain of a large inverted repeat«. Genome Biology and Evolution. 11 (10): 2789–2796. doi:10.1093/gbe/evz187. PMC 6786476. PMID 31504501.
  61. ↑ Darwin, Charles (1900). The Power of Movement in Plants (v angleščini). Appleton.
  62. ↑ »Aerotropism«. Merriam Webster. Pridobljeno 22. aprila 2022.
  63. ↑ »Botanični terminološki slovar«. ZRC SAZU. Pridobljeno 15. februarja 2025.
  64. ↑ »Botanični terminološki slovar«. ZRC SAZU. Pridobljeno 15. februarja 2025.
  65. ↑ Cassab, Gladys I.; Eapen, Delfeena; Campos, María Eugenia (1. januar 2013). »Root hydrotropism: An update«. American Journal of Botany (v angleščini). 100 (1): 14–24. doi:10.3732/ajb.1200306. ISSN 0002-9122. PMID 23258371.
  66. ↑ »Botanični terminološki slovar«. ZRC SAZU. Pridobljeno 15. februarja 2025.
  67. ↑ »Plant tropisms - Plant and animal hormones«. BBC Bitesize. Pridobljeno 22. aprila 2022.
  68. ↑ »Botanični terminološki slovar«. ZRC SAZU. Pridobljeno 15. februarja 2025.
  69. ↑ Baucom, Regina S.; Heath, Katy D.; Chambers, Sally M. (2020). »Plant–environment interactions from the lens of plant stress, reproduction, and mutualisms«. American Journal of Botany. Wiley. 107 (2): 175–178. doi:10.1002/ajb2.1437. PMC 7186814. PMID 32060910.
  70. ↑ »Abiotic Factors«. National Geographic. Pridobljeno 7. marca 2023.
  71. ↑ Bareja, Ben (10. april 2022). »Biotic Factors and Their Interaction With Plants«. Crops Review. Pridobljeno 7. marca 2023.
  72. ↑ Ambroise, Valentin; Legay, Sylvain; Guerriero, Gea; in sod. (18. oktober 2019). »The Roots of Plant Frost Hardiness and Tolerance«. Plant and Cell Physiology. 61 (1): 3–20. doi:10.1093/pcp/pcz196. PMC 6977023. PMID 31626277.
  73. ↑ Roldán-Arjona, T.; Ariza, R. R. (2009). »Repair and tolerance of oxidative DNA damage in plants«. Mutation Research. 681 (2–3): 169–179. Bibcode:2009MRRMR.681..169R. doi:10.1016/j.mrrev.2008.07.003. PMID 18707020. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2017. Pridobljeno 22. septembra 2017.
  74. ↑ Yang, Yun Young; Kim, Jae Geun (24. november 2016). »The optimal balance between sexual and asexual reproduction in variable environments: a systematic review«. Journal of Ecology and Environment. 40 (1). doi:10.1186/s41610-016-0013-0. hdl:10371/100354. S2CID 257092048.
  75. ↑ »How Do Plants With Spores Reproduce?«. Sciencing. 23. april 2018. Pridobljeno 7. marca 2023.
  76. ↑ Barrett, S. C. H. (2002). »The evolution of plant sexual diversity« (PDF). Nature Reviews Genetics. 3 (4): 274–284. doi:10.1038/nrg776. PMID 11967552. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. maja 2013. Pridobljeno 7. marca 2023.
  77. ↑ »Asexual reproduction in plants«. BBC Bitesize. Pridobljeno 7. marca 2023.
  78. ↑ Kato, Hirotaka; Yasui, Yukiko; Ishizaki, Kimitsune (19. junij 2020). »Gemma cup and gemma development in Marchantia polymorpha«. New Phytologist. 228 (2): 459–465. doi:10.1111/nph.16655. PMID 32390245.
  79. ↑ Moody, Amber; Diggle, Pamela K.; Steingraeber, David A. (1999). »Developmental analysis of the evolutionary origin of vegetative propagules in Mimulus gemmiparus (Scrophulariaceae)«. American Journal of Botany. 86 (11): 1512–1522. doi:10.2307/2656789. JSTOR 2656789. PMID 10562243.
  80. ↑ Song, W. Y.; in sod. (1995). »A receptor kinase-like protein encoded by the rice disease resistance gene, XA21«. Science. 270 (5243): 1804–1806. Bibcode:1995Sci...270.1804S. doi:10.1126/science.270.5243.1804. PMID 8525370. Arhivirano iz spletišča dne 7. novembra 2018. Pridobljeno 10. septembra 2018.
  81. ↑ Gomez-Gomez, L.; in sod. (2000). »FLS2: an LRR receptor-like kinase involved in the perception of the bacterial elicitor flagellin in Arabidopsis«. Molecular Cell. 5 (6): 1003–1011. doi:10.1016/S1097-2765(00)80265-8. PMID 10911994.
  82. ↑ Michael, Todd P.; Jackson, Scott (1. julij 2013). »The First 50 Plant Genomes«. The Plant Genome. 6 (2): 0. doi:10.3835/plantgenome2013.03.0001in.
  83. ↑ Brenchley, Rachel; Spannagl, Manuel; Pfeifer, Matthias; in sod. (29. november 2012). »Analysis of the bread wheat genome using whole-genome shotgun sequencing«. Nature. 491 (7426): 705–710. Bibcode:2012Natur.491..705B. doi:10.1038/nature11650. PMC 3510651. PMID 23192148.
  84. ↑ Arabidopsis Genome Initiative (14. december 2000). »Analysis of the genome sequence of the flowering plant Arabidopsis thaliana«. Nature. 408 (6814): 796–815. Bibcode:2000Natur.408..796T. doi:10.1038/35048692. PMID 11130711.
  85. ↑ Ibarra-Laclette, Enrique; Lyons, Eric; Hernández-Guzmán, Gustavo; in sod. (6. junij 2013). »Architecture and evolution of a minute plant genome«. Nature. 498 (7452): 94–98. Bibcode:2013Natur.498...94I. doi:10.1038/nature12132. PMC 4972453. PMID 23665961.
  86. ↑ Nystedt, Björn; Street, Nathaniel R.; Wetterbom, Anna; in sod. (30. maj 2013). »The Norway spruce genome sequence and conifer genome evolution«. Nature. 497 (7451): 579–584. Bibcode:2013Natur.497..579N. doi:10.1038/nature12211. PMID 23698360. {{navedi časopis}}: |hdl-access= potrebuje |hdl= (pomoč)
  87. ↑ Olson, David M.; Dinerstein, Eric; Wikramanayake, Eric D.; in sod. (2001). »Terrestrial Ecoregions of the World: A New Map of Life on Earth«. BioScience. 51 (11): 933. doi:10.1641/0006-3568(2001)051[0933:teotwa]2.0.co;2.
  88. ↑ Schulze, Ernst-Detlef; Beck, Erwin; Buchmann, Nina; Clemens, Stephan (3. maj 2018). »Spatial Distribution of Plants and Plant Communities«. Plant Ecology. Springer. str. 657–688. doi:10.1007/978-3-662-56233-8_18. ISBN 978-3-662-56231-4.
  89. ↑ »The Five Major Types of Biomes«. National Geographic Education. Pridobljeno 7. marca 2023.
  90. ↑ Gough, C. M. (2011). »Terrestrial Primary Production: Fuel for Life«. Nature Education Knowledge. 3 (10): 28.
  91. ↑ Bar-On, Y. M.; Phillips, R.; Milo, R. (Junij 2018). »The biomass distribution on Earth« (PDF). PNAS. 115 (25): 6506–6511. Bibcode:2018PNAS..115.6506B. doi:10.1073/pnas.1711842115. PMC 6016768. PMID 29784790. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 21. februarja 2022. Pridobljeno 12. oktobra 2020.
  92. ↑ Lunau, Klaus (2004). »Adaptive radiation and coevolution — pollination biology case studies«. Organisms Diversity & Evolution. 4 (3): 207–224. Bibcode:2004ODivE...4..207L. doi:10.1016/j.ode.2004.02.002.
  93. ↑ Schaefer, H. Martin; Ruxton, Graeme D. (7. april 2011). »Animals as seed dispersers«. Plant-Animal Communication. Oxford University Press. str. 48–67. doi:10.1093/acprof:osobl/9780199563609.003.0003. ISBN 978-0-19-956360-9.
  94. ↑ Speight, Martin R.; Hunter, Mark D.; Watt, Allan D. (2008). Ecology of Insects (2nd izd.). Wiley-Blackwell. str. 212–216. ISBN 978-1-4051-3114-8.
  95. ↑ Deacon, Jim. »The Microbial World: Mycorrhizas«. bio.ed.ac.uk (archived). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2018. Pridobljeno 11. januarja 2019.
  96. ↑ Lyons, P. C.; Plattner, R. D.; Bacon, C. W. (1986). »Occurrence of peptide and clavine ergot alkaloids in tall fescue grass«. Science. 232 (4749): 487–489. Bibcode:1986Sci...232..487L. doi:10.1126/science.3008328. PMID 3008328.
  97. ↑ Fullick, Ann (2006). Feeding Relationships (v angleščini). Heinemann-Raintree Library. ISBN 978-1-4034-7521-3.
  98. ↑ Wagner, Stephen (2011). »Biological Nitrogen Fixation«. Nature Education Knowledge. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. marca 2020. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  99. ↑ Kokla, Anna; Melnyk, Charles W. (2018). »Developing a thief: Haustoria formation in parasitic plants«. Developmental Biology. 442 (1): 53–59. doi:10.1016/j.ydbio.2018.06.013. PMID 29935146.
  100. ↑ Zotz, Gerhard (2016). Plants on Plants: the biology of vascular epiphytes. Cham, Switzerland: Springer International. str. 1–12 (Introduction), 267–272 (Epilogue: The Epiphyte Syndrome). ISBN 978-3-319-81847-4. OCLC 959553277.
  101. ↑ Frank, Howard (Oktober 2000). »Bromeliad Phytotelmata«. University of Florida. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. avgusta 2009.
  102. ↑ Ellison, Aaron; Adamec, Lubomir (2018). »Introduction: What is a carnivorous plant?«. Carnivorous Plants: Physiology, Ecology, and Evolution (First izd.). Oxford University Press. str. 3–4. ISBN 978-0-1988-3372-7.
  103. ↑ 103,0 103,1 103,2 Keddy, Paul A.; Cahill, James (2012). »Competition in Plant Communities«. Oxford Bibliographies Online. doi:10.1093/obo/9780199830060-0009. ISBN 978-0-19-983006-0. Arhivirano iz spletišča dne 26. januarja 2021. Pridobljeno 16. februarja 2021.
  104. ↑ Pocheville, Arnaud (Januar 2015). »The Ecological Niche: History and Recent Controversies«. Handbook of Evolutionary Thinking in the Sciences. str. 547–586. doi:10.1007/978-94-017-9014-7_26. ISBN 978-94-017-9013-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2022. Pridobljeno 16. februarja 2021.
  105. ↑ 105,0 105,1 Casper, Brenda B.; Jackson, Robert B. (november 1997). »Plant Competition Underground«. Annual Review of Ecology and Systematics. 28 (1): 545–570. doi:10.1146/annurev.ecolsys.28.1.545. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 16. februarja 2021.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  106. ↑ Craine, Joseph M.; Dybzinski, Ray (2013). »Mechanisms of plant competition for nutrients, water and light«. Functional Ecology. 27 (4): 833–840. Bibcode:2013FuEco..27..833C. doi:10.1111/1365-2435.12081.
  107. ↑ Oborny, Beáta; Kun, Ádám; Czárán, Tamás; Bokros, Szilárd (2000). »The Effect of Clonal Integration on Plant Competition for Mosaic Habitat Space«. Ecology. 81 (12): 3291–3304. doi:10.1890/0012-9658(2000)081[3291:TEOCIO]2.0.CO;2. Arhivirano iz spletišča dne 18. aprila 2021. Pridobljeno 19. februarja 2021.
  108. ↑ Wrench, Jason S. (9. januar 2013). Workplace Communication for the 21st Century: Tools and Strategies that Impact the Bottom Line [2 volumes]: Tools and Strategies That Impact the Bottom Line. ABC-CLIO. ISBN 978-0-3133-9632-8.
  109. ↑ Agricultural Research Service (1903). Report on the Agricultural Experiment Stations. U.S. Government Printing Office.
  110. ↑ »The Development of Agriculture«. National Geographic. 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2016. Pridobljeno 1. oktobra 2017.
  111. ↑ »Food and drink«. Kew Gardens. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2014. Pridobljeno 1. oktobra 2017.
  112. ↑ Hopper, Stephen D. (2015), »Royal Botanic Gardens Kew«, Encyclopedia of Life Sciences, Wiley, str. 1–9, doi:10.1002/9780470015902.a0024933, ISBN 9780470015902
  113. ↑ Kochhar, S. L. (31. maj 2016). »Ethnobotany«. Economic Botany: A Comprehensive Study. Cambridge University Press. str. 644. ISBN 978-1-3166-7539-7.
  114. ↑ »Chemicals from Plants«. Cambridge University Botanic Garden. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2017. Pridobljeno 9. decembra 2017.
  115. ↑ Tapsell, L. C.; Hemphill, I.; Cobiac, L. (Avgust 2006). »Health benefits of herbs and spices: the past, the present, the future«. Medical Journal of Australia. 185 (4 Supplement): S4–24. doi:10.5694/j.1326-5377.2006.tb00548.x. PMID 17022438. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2020. Pridobljeno 24. avgusta 2020. {{navedi časopis}}: |hdl-access= potrebuje |hdl= (pomoč)
  116. ↑ Lai, P. K.; Roy, J. (Junij 2004). »Antimicrobial and chemopreventive properties of herbs and spices«. Current Medicinal Chemistry. 11 (11): 1451–1460. doi:10.2174/0929867043365107. PMID 15180577.
  117. ↑ »Greek Medicine«. National Institutes of Health, USA. 16. september 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2013. Pridobljeno 22. maja 2014.
  118. ↑ Hefferon, Kathleen (2012). Let Thy Food Be Thy Medicine. Oxford University Press. str. 46. ISBN 978-0-1998-7398-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. avgusta 2020. Pridobljeno 9. decembra 2017.
  119. ↑ Rooney, Anne (2009). The Story of Medicine. Arcturus Publishing. str. 143. ISBN 978-1-8485-8039-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. avgusta 2020. Pridobljeno 9. decembra 2017.
  120. ↑ »Industrial Crop Production«. Grace Communications Foundation. 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. junija 2016. Pridobljeno 20. junija 2016.
  121. ↑ »Industrial Crops and Products An International Journal«. Elsevier. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2017. Pridobljeno 20. junija 2016.
  122. ↑ Cruz, Von Mark V.; Dierig, David A. (2014). Industrial Crops: Breeding for BioEnergy and Bioproducts. Springer. str. 9 and passim. ISBN 978-1-4939-1447-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2017. Pridobljeno 1. oktobra 2017.
  123. ↑ Sato, Motoaki (1990). »Thermochemistry of the formation of fossil fuels«. Fluid-Mineral Interactions: A Tribute to H. P. Eugster, Special Publication No. 2 (PDF). The Geochemical Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. septembra 2015. Pridobljeno 1. oktobra 2017.
  124. ↑ Miller, G.; Spoolman, Scott (2007). Environmental Science: Problems, Connections and Solutions. Cengage Learning. ISBN 978-0-495-38337-6. Pridobljeno 14. aprila 2018.
  125. ↑ Ahuja, Satinder (2015). Food, Energy, and Water: The Chemistry Connection. Elsevier. ISBN 978-0-12-800374-9. Pridobljeno 14. aprila 2018.
  126. ↑ Sixta, Herbert, ur. (2006). Handbook of pulp. Zv. 1. Winheim, Germany: Wiley-VCH. str. 9. ISBN 978-3-527-30997-9.
  127. ↑ »Natural fibres«. Discover Natural Fibres. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. julija 2016.
  128. ↑ Sosnoski, Daniel (1996). Introduction to Japanese culture. Tuttle. str. 12. ISBN 978-0-8048-2056-1. Pridobljeno 13. decembra 2017.
  129. ↑ Lambert, Tim (2014). »A Brief History of Gardening«. BBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2016. Pridobljeno 21. junija 2016.
  130. ↑ Mason, Matthew G. »Introduction to Botany«. Environmental Science. Pridobljeno 6. junija 2023.
  131. ↑ Blumberg, Roger B. »Mendel's Paper in English«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2016. Pridobljeno 9. decembra 2017.
  132. ↑ »Barbara McClintock: A Brief Biographical Sketch«. WebCite. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2011. Pridobljeno 21. junija 2016.
  133. ↑ »About Arabidopsis«. TAIR. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. oktobra 2016. Pridobljeno 21. junija 2016.
  134. ↑ Bauer, Bruce (29. november 2018). »How Tree Rings Tell Time and Climate History«. Climate.gov. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. avgusta 2021.
  135. ↑ Cleal, Christopher J.; Thomas, Barry A. (2019). Introduction to Plant Fossils. Cambridge University Press. str. 13. ISBN 978-1-1084-8344-5.
  136. ↑ Leitten, Rebecca Rose. »Plant Myths and Legends«. Cornell University Liberty Hyde Bailey Conservatory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. avgusta 2016. Pridobljeno 20. junija 2016.
  137. ↑ »Seven of the most sacred plants in the world«. BBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. septembra 2020. Pridobljeno 12. oktobra 2020.
  138. ↑ »Literary Plants«. Nature Plants. 1 (11): 15181. 3. november 2015. doi:10.1038/nplants.2015.181. PMID 27251545.
  139. ↑ Annus, Amar (2009). »Review Article. The Folk-Tales of Iraq and the Literary Traditions of Ancient Mesopotamia«. Journal of Ancient Near Eastern Religions. 9 (1): 87–99. doi:10.1163/156921209X449170.
  140. ↑ Wittkower, Rudolf (1939). »Eagle and Serpent. A Study in the Migration of Symbols«. Journal of the Warburg Institute. 2 (4): 293–325. doi:10.2307/750041. JSTOR 750041.
  141. ↑ Giovino, Mariana (2007). The Assyrian Sacred Tree: A History of Interpretations. Saint-Paul. str. 129. ISBN 978-3-7278-1602-4.
  142. ↑ »Textile with Birds and Horned Quadrupeds Flanking a Tree of Life«. Metropolitan Museum of Art. Pridobljeno 21. avgusta 2023.
  143. ↑ Fogden, Michael; Fogden, Patricia (2018). The Natural History of Flowers. Texas A&M University Press. str. 1. ISBN 978-1-6234-9644-9.
  144. ↑ »Botanical Imagery in European Painting«. Metropolitan Museum of Art. Pridobljeno 19. junija 2016.
  145. ↑ Raymond, Francine (12. marec 2013). »Why botanical art is still blooming today«. The Daily Telegraph. Pridobljeno 19. junija 2016.
  146. ↑ »JAPONSKI DRESNIK (FALLOPIA JAPONICA)«. Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2017. Pridobljeno 7. septembra 2017.
  147. ↑ Harlan, J. R.; deWet, J. M. (1965). »Some thoughts about weeds«. Economic Botany. 19 (1): 16–24. doi:10.1007/BF02971181.
  148. ↑ Davis, Mark A.; Thompson, Ken (2000). »Eight Ways to be a Colonizer; Two Ways to be an Invader: A Proposed Nomenclature Scheme for Invasion Ecology«. Bulletin of the Ecological Society of America. Ecological Society of America. 81: 226–230.
  149. ↑ »Cause of Environmental Allergies«. NIAID. 22. april 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. junija 2015. Pridobljeno 17. junija 2015.
  150. ↑ »Biochemical defenses: secondary metabolites«. Plant Defense Systems & Medicinal Botany. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2007. Pridobljeno 21. maja 2007.
  151. ↑ Bevan-Jones, Robert (1. avgust 2009). Poisonous Plants: A Cultural and Social History. Windgather Press. ISBN 978-1-909686-22-9.
  152. ↑ Livestock-Poisoning Plants of California. UCANR Publications. ISBN 978-1-60107-674-8.
  153. ↑ Crosby, Donald G. (1. april 2004). The Poisoned Weed: Plants Toxic to Skin (v angleščini). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-028870-9.
  154. ↑ Grodzinskii, A. M. (1. marec 2016). Allelopathy in the Life of Plants and their Communities. Scientific Publishers. ISBN 978-93-86102-04-1.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Botanične podatkovne zbirke

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rastline&oldid=6404649«